Med nekaj manj kot 500 vrstami morskih psov je gotovo nekaj takih, ki si zaslužijo več pozornosti, saj jih je možno varno opazovati na koralnih grebenih Rdečega morja. Pogost obiskovalec grebenov je belo plavuti oceanski morski pes lat. Carcharinus Longimanus, imenovan tudi Oceanic Whitetip shark.

Carcharhinus Longimanus
Carcharhinus longimanus prihaja iz družine Carcharhinidae, za njega je značilno skladno oblikovano ter vitko telo s poudarjeno zaokroženo hrbtno plavutjo ter dvemi daljšimi prsnimi plavutmi (od tu ime »longimanus «). Je srebrno sive barve, plavuti so na koncih obarvane z belimi lisami, za to je udomačeno ime kar belo plavuti ali Oceanic Whitetip morski pes. Glava je hidrodinamično oblikovana, oči ima majhne in okrogle, gobec pa krasi trikotno nazobčano zobovje. Naravni habitat »longimanusa« je odprto morje v globini do 150 metrov. Prehranjuje se v glavnem z ribami ter glavonožci. Redni spremljevalci »longimanusa« so t.i. pilotfishi (Naucrates ductor), male značilno progaste ribe, ki živijo v zanimivi simbiozi z morskim psom.

Odrasli primerki zrasejo med 3 do 4 metra dolžine, čeprav v praksi najpogosteje opazimo odrasle morske pse dolžine med 2 in 3 metre. Belo plavuti morski psi so živorodne živali, kotijo mladiče po približno enoletnem varnem bivanju v materini posteljici - placenti. Na morsko prostranstvo je tako pripravljenih tudi do 15 mladičev, ki so po kotitvi povsem samostojni.

Srečanje
V zadnjih letih se je število srečanj z belo plavutmi morskimi psi povečalo, o tem pričajo številni potapljači, ki obiskujejo koralne grebene na Rdečem morju (Brother Island, Daedalus, Elphinstone…). Nekateri celo pričajo o navideznih napadih zaradi nepoznavanja načina približevanja belo plavutih morskih psov k potapljaču. Seveda se poraja vprašanje, čemu pripisati porast srečevanja te vrste, ki so v večini primerov gospodarji globin v oceanih? Se je morda povečalo število te vrste? Na podlagi številnih študij te populacije, lahko preberemo, da porasta žal ni, prej obratno. Za pogosta srečanja je človek tisti, ki je spremenil navade te vrste morskih psov.

Po mnenju nekaterih je glavni razlog približevanja ravno v vse pogostejših obiskih potapljačev (potapljaška križarjenja), ki pritegnejo pozornost tudi z ostanki, ki jih z ladje preprosto odvržejo v morje. Naravno okolje »longimanusa« je odprto morje, kjer s pridom uporablja izjemno razvit organ vonja sestavljen iz občutljivih kemoreceptorjev, ki zaznajo prisotnost organskih spojin tudi na večjih razdaljah.

Ni naključje, da večino »longimanusov« pravzaprav opazimo v bližini plovila saj so instiktivno pozorni na hrup, ki ga povzročajo potapljači, zvoke motorjev in seveda ob prisotnosti hrane. Izjemne sposobnosti predatorja so zaznavanje kakršnegakoli gibanja v vodi in pogosto nenevarno spremljajo potapljače tudi med potopom, vendar je zaradi velike razdalje ter slabo razvitih čutil človeka to nemogoče zaznati. Zvoke, ki jih potapljač proizvaja pod vodo in bližina plovil stimulirajo »longimanuse« k približevanju. To počno strahospoštovalno v velikem slogu, to imajo zapisano v genih. Bližnje srečanje zna biti stresno za potapljača, a potrebno se je zavedati, da ne gre za napade, ker se ta vrsta morskih psov vede instiktivno in so napadi na potapljače izjemno redki.

Kaj lahko storimo, ko je »Longimanus« v bližini?
Drža je na prvi pogled res strašljiva ter agresivna, a naj se pred paničnemu poskusu pobega spomnimo na par znanstvenih razlag o približevanju. Na večji razdalji 200-300 metrov »longimanusa« usmerja k plenu le dobro razvit vonj ter šibke vibracije v vodi. Na zadnjih 20-30 metrov si pomaga z odličnim vidom, ko se plenu približa na nekaj metrov ga usmerjajo elektromagnetni receptorji (Ampullae of Lorenzini), ki zaznajo zelo šibko električno polje, ki ga proizvajajo živa bitja, npr. pri plavanju (krčenje mišic). Tak scenarij uporablja zelo pogosto in se za to približa na male razdalje k potapljaču in v večini primerov kaj kmalu izgubi interes če se ne dogaja njemu kaj zanimivega.

Po nekaterih analizah obnašanja morskega psa je za podvodne fotografe dodatno tveganje uporaba bliskavice, saj je trenutni blisk za morskega psa precej neprijeten, predvsem zaradi notranje zgradbe očesa. Gre za t.i imenovan tanek sloj (lat. »Tapetum lucidum«), ki se nahaja tik za mrežnico očesa morskega psa in prejeto svetlobo odbije nazaj na mrežnico, kar dodatno ojača svetlobo in blisk ustvarja zelo neprijeten občutek, kar lahko morskega psa razburi. S pomočjo tega sloja morski pes odlično vidi tudi ob slabših svetlobnih pogojih. Zanimivo je dejstvo, da ob pogostih srečanjih »longimanusov « s potapljači praviloma zelo redko pride do nesreče. Nevarnost napada seveda obstaja med lovom, ki ga belo plavuti opravijo v duhu pravih plenilcev v nočnem času, za to je potapljanje v nacionalnih parkih ponoči prepovedano, takrat znajo biti precej nepredvidljivi in seveda v situacijah, ko je njihov obstoj ogrožen.